V prejšnji objavi ste lahko brali o potovanju iz Slovenije v Indonezijo in si na slikah ogledali par znamenitosti Jakarte, v današnji objavi pa si oglejmo s čim nas bo navdušila Jogjakarta.
Pot iz Jakarte v Jogjakarto je izredno hitro minila, saj je bil razgled z letala čudovit in imela sem srečo, da so mi dodelili sedež ob oknu. Ko smo prispeli v Jogjakarto smo počakali na prtljago in se posedli v avtobus do hotela Metro Guest house na ulici Prawirotaman 2. Sobo si lahko izbral v odmaknjenem delu hotela, da te hrup ob bazenu ne moti ali pa neposredno ob bazenu. Hitra osvežitev in po želji spoznavni žur ob bazenu, ki je trajal dolgo v noč.
Naslednji dan so se nas vsaj toliko usmilili, da je bil odhod iz hotela na oglede šele 10:20. Če nisi mogel vstati pa si lahko cel dan poležaval tudi v hotelu. Pred odhodom so nas razvajali še z zajtrkom: 2 pečena toasta, maslo, marmelada, jajčka na oko in kos lubenice ter kava ali čaj, ki so nas držali pokonci do kosila. Pol ure vožnje do Sultanove palače – Kraton, ki sicer ni daleč, a indonezijski gumijasti čas (Jam Karet) je pač prispeval svoje. To je bil tudi eden tistih dni, ko nas je spremljalo kislo vreme z občasnim dežjem, a nas to ni pretirano motilo.
Pri ogledu palače turisti lahko vidimo kako se Javanska kultura ohranja skozi zgodovino, opazimo lahko raznorazne zbirke keramike, orožja, slik, vendar daleč najbolj zanimiva je sultanova častna straža. Snažni momci kot vidite na slikah 😉
Nadalje smo si ogledali kompleks sultanovih bazenov Tamansari. Še vedno pred vhodom v kompleks najdemo dvoje vrat, zahodna vrata so nekoč uporabljali kot glavni vhod, vzhodna pa se v današnjem času uporabljajo kot vhod za turiste. Sami bazeni so sicer lepi na pogled, a bolj kot bazeni so nas zanimali objekti ob njih. Prvi je poseben prostor, ki je bil namenjen sultanovim ženam in hčeram za počitek in preoblačenje. Druga zgradba je namenjena posebej za sultana. Ta je imel na eni strani prostor za počitek, na drugi garderobo in stolp na sredini je bil namenjen opazovanju žena in hčer med plavanjem oziroma namakanjem v bazenu.
Še zadnja stvar v tem kompleksu vredna ogleda je vodna mošeja, do katere smo prišli po tunelu. Osrednje področje je malce dvignjena platforma do katere vodijo štiri stopnice in nato še ene stopnice do prvega nadstropja. Tu smo kar nekaj časa porabili za fotografiranje in ko smo bili vsi zadovoljni s svojimi fotkami je bil čas za obisk naslednje turistično znane točke – templja Prambanan.
Zopet majhna razdalja, a dolga vožnja. Da pa bi kar se da hitro minila, nam je vodič Niks pripovedoval zgodbo o nastanku templja in ker je bila predstavljena na zabaven način, si jo je vsakdo zapomnil. Sicer se gre za zgodbo o vitki devici, ampak resnično vam priporočam Niksovo zabavno verzijo. Ker smo bili tudi malce tečni zaradi lakote, se nas je Niks usmilil in nas pred vstopom v tempelj peljal na kosilo. Povedal nam je kaj je na meniju mi pa smo ob vsaki jedi, ki jo želimo dvigovali roke. Če ste velik jedec vam bo porcija ob templju definitivno premalo, saj so dokaj majhne, torej si za vsak slučaj raje priskrbite dve.
Zopet dolga peš pot do tega hinduističnega templja, nastalega v 9. stoletju, ki pa zaradi veličastnega razgleda nanj hitro mine. Največji in tudi najlepši je tempelj posvečen bogu Šivi, ob njem pa stojita templja posvečena Višnu in Brahmi. Opazimo tudi manjše templje, vendar smo pozornost posvetili predvsem tem trem največjim in v dva celo vstopili. V notranjosti je le sobana s kipom, tako da dejansko nič posebnega in se templje bolj splača opazovati od zunaj. Največji tempelj posvečen Šivi pa naj bi imel štiri sobane, a je bil zaradi prenove zaprt. Ko greste proti izhodu, se le ozrite nazaj na tempelj saj je razgled, ki se odpre čudovit. Če imate super vodiča kot mi, vam bo pokazal tudi izredno dobro točko za slikanje nekje med drevesi.
Sledila je vožnja uro in pol do naslednjega templja, tokrat budističnega Borobudurja. Še posebej čudovit naj bi bil ob sončnem zahodu ali vzhodu, a kot rečeno nas je vreme tisti dan pustilo na cedilu. Vseeno pa je bil razgled s templja na zeleno pokrajino in dramatično oblačno nebo neopisljiv.
Tempelj v obliki simetrične stupe je zgrajen iz kamnitih blokov in zasnovan na budistični viziji kozmosa, ki se začne v vsakdanjem svetu in se kot spirala dviga do nirvane – budističnih nebes. Ravno zato priporočajo hojo okoli templja v smeri urinega kazalca, ne le v primeru Borobudurja temveč vseh budističnih templjih, kajti le na ta način je možno doseči nirvano. Kljub temu, da je pod okriljem UNESCA pa ga je ljudem uspelo oskruniti in ukrasti večino Budinih glav, ki so se skrivale pod vsako stupo (kupolo v obliki zvonca). Ampak glede na to, da je preživel izbruh bližnjega vulkana in bombni napad ter obiske tisočih turistov, tempelj še vedno ohranja vso svojo veličastnost.
Pot z bečakom je bila dolga, a sva na koncu srečno prispela do pravega hotela. Še ena fotka za spomin in hop pod tuš ter na pizza party.
