Dobrodošli na Floresu, Indonezijskem divjem otoku z dramatično vulkansko pokrajino in le peščico turistov, ki večinoma zaidejo na mistični Kelimutu zaradi treh vulkanskih jezer, ki spreminjajo barve ali v pristaniško mestece Labuan Bajo od koder odrinejo na Rinco in Komodo opazovati Komodo dragonse oziroma varane. Mi smo, da ne bi zamudili posebne pustolovščine, obiskali še tamkajšnje domačine, spoznali njihovo kulturo, način življenja in pri njih prenočili.
Prvo noč na Floresu smo si prenočišče poiskali v bungalovčkih Sao Ria Wisata blizu kraja Moni. Hotel kamor smo sprva nameravali iti je bil popolnoma zaseden, sam upravitelj pa je poiskal izgovor češ da je počila cev za vodo in sobe zato niso vseljive. Resnica je bila seveda ta, da kdor prej pride prvi melje in je sobe oddal že nekim turistom, ki so bili tam pred nami. Tako smo bili dejansko prisiljeni pristati v prej omenjenih bungalovčkih, ki podnevi sicer zgledajo prav prikupno, ampak sredi noči bi najraje kriče zbežal čim dlje od njih. O tušu tam lahko le sanjaš, higiensko sta tako soba kot tudi toaletni prostor popolnoma na nuli, namesto okenske šipe je polivinil, sredi noči se slišijo čudni zvoki raznoraznih živali in tudi t.i. vzdrževalci se sredi noči sprehajajo tam in po vsej verjetnosti preverjajo in pripravljajo teren za čarovnije – nenadno izginjanje osebnih stvari turistov. Ja, na veliko žalost je Roku tam čudežno izginil mobilni telefon in to je po besedah upravitelja prva ali mogoče druga kraja v vseh teh letih. H sreči smo tam preživeli le pol noči, kajti zjutraj ob 3:30 smo imeli s kombiji odhod in čakanje sončnega vzhoda ob Kelimutu jezerih ter nato vrnitev v bungalovčke, zajtrkovanje in okoli 10 ure dokončni odhod od tam.
|
Naš prevoz. |
|
Plišaste gosenice značile v kombijih na Floresu. |
|
Sao Ria Wisata bungalovi |
Do določene točke smo se peljali s kombiji, nato pa pot po čisti temi nadaljevali peš. H sreči so nam bile v pomoč naglavne svetilke in tik pred sončnim vzhodom smo prispeli na razgledno točko imenovano Inspiration Point, kjer se je zbralo že kar nekaj turistov. Na vrhu je kar mrzlo, tako da topla vetrovka še kako prav pride, pogreješ pa se lahko tudi z ingverjevo kavo. Kaj kmalu so nas začeli greti tudi prvi sončni žarki, ki so obsijali vulkanska jezera. V oči je bodlo predvsem svetlo modro oziroma turkizno jezero Nuwamuri Ko’ofai, ki ga je dodatno polepšal odsev sončnih žarkov na njegovi gladini. Sosednjega jezera Atapola sprva niti nisem opazila, saj je bil tisti dan ovit v črno barvo in se je opazil šele, ko je bilo sonce že malo višje na nebu. Za ogled tretjega jezera Ata Mbupu si se moral sprehoditi na drugo stran razgledne točke in če že nihče ni želel tam pozirati, se je fotografskem objektivu nastavljala navihana opica.
|
Hribovita pot do Inspiration razgledne točke. |
|
Turisti na vrhu Inspiration razgledne točke. |
|
Turkizno jezero Nuwamuri Ko’Ofai |
|
Atapolo jezero |
|
Ata Mbupu jezero |
|
Opica pozira pred Ata Mbupu jezerom |
Kelimutu vulkanska jezera so postala turistična znamenitost zaradi njihove spreminjajoče se barve. Glavni krivec za spreminjanje barv je vsebnost raznoraznih topnih mineralov v jezerih in proces spreminjanja barve se v deževni dobi le še dodatno pospeši. Opazimo lahko petdeset odtenkov rdeče, rjave, rumene, črne in posebni čar jim dodajajo jutranji sončni žarki, tako da niti ni presenetljivo zakaj ves ta turistični bum.
Lokalni prebivalci pa jezera spoštujejo iz popolnoma drugačnih razlogov kot turisti. Verjamejo namreč, da duše mrtvih pristanejo in počivajo v miru ravno v enem izmed teh treh jezer. V toplini turkiznega jezera Nuwamuri Ko’ofai počivajo duše mladih ljudi, v sosednjem ledenem Atapolo jezeru najdejo spokoj duše starih ljudi in v malce oddaljenem Ata Mbupu jezeru se nahajajo duše zloveščih ljudi, katerim nihče ne privošči miru.
In morda je ravno zaradi te legende, Ata Mbupu jezero od vseh treh najmanj fascinantno in sončni žarki nanj posijejo zadnji, kdo bi vedel.