Indonezija #5

Bil je dan za odhod iz Pemuterana, kar je pomenilo poslavljanje od naših super sob v Jubawa hotelu. Skupaj s kovčki smo ob 8:45 že sedeli na avtobusu in čakali na odhod. Pred nami je bil dan namenjen raznoraznim ogledom in prvi na vrsti je bil ogled ali kopanje pri slapu Gitgit (Air terjun Gitgit po indonezijsko).
Tisti pogumni so se osvežili pod ledenim slapom in nekaj časa skakali po vodi, medtem smo se tisti, ki nismo bili navdušeni nad tovrstno aktivnostjo podali v šoping. Na poti od avtobusa do Gitgit slapa smo namreč opazili kar ogromno stojnic z raznoraznimi oblačili, rutami, slikami, nakitom in celo začimbami. Sama sem na avtobus sedla s tremi novimi rutami in znamenito indonezijsko kavo Kopi Luwak, ki slovi kot najdražja kava na svetu.

 

 

 

Naslednja destinacija – razgledna točka na nadmorski višini cca. 1300m, s katere se odpira pogled na dvojno jezero. Bolj kot jezera, nam je bila zanimiva atrakcija na sami razgledni točki in sicer tip, ki je v zameno za 20.000 IDR pustil slikanje s svojimi ljubljenčki: pitonom, ogromnim netopirjem in še večjim kuščarjem. 

 

 

 

 

 

Sledil je ogled znamenitega templja na vodi – Ulun Danu Bratan, ki leži na bregu jezera Bratan. Hinduistično-budistični tempelj je posvečen čaščenju boginje rek in jezer Dewi Danu in je z vseh strani obdan z vodo. Presenetljivo je dejstvo, da je okolica templja izredno lepo urejena, zelenje je skrbno negovano, kljub temu da se dnevno tam sprehodi ogromno turistov.

 

Ob templju smo imeli kar nekaj prostega časa, ki smo ga lahko izkoristili za kosilo nato pa smo pot nadaljevali proti tržnici, kjer smo si privoščili sveže sadje in začimbe. 

 

 

 

 

 

 

 

Vsi siti in zadovoljni smo bili več kot pripravljeni na plantažo kave in degustacijo raznoraznih vrst kave, med drugim pa tudi čaja. Lokalni vodič nam je v angleščini detajlno razložil in pokazal vse rastline in plodove rastlin ter način pridelave kave, še posebej v detajle pa je šel pri prej omenjeni kavi Kopi Luwak. Nenavadna žival luwak, po slovensko baje cibetovka (tako pravi striček Google) zaužije rdeča kavna zrna in jih prebavi ter izloči. Prebavni encimi luwaka ojačajo in obogatijo okus kave in ravno zato naj bi bila ta kava edinstvena. Nato izločena kavna zrna poberejo, posušijo, jih v postopku kar 3x očistijo, prepražijo in zmeljejo. Tadaaaa: Kopi Luwak je pripravljena za prodajo po kar hudi ceni. Sama sem za 50g te kave odštela približno 3.3 €, torej bi za kilogram te kave potrebovala kar dobrih 66 €. Pa je tako edinstvena in odlična kot pravijo? No, ne. Vsaj meni osebno ne ali pa sem preveč navajena na arabsko kavo brez katere ne morem preživeti niti enega samega dne.

 

Sledila je seveda tudi pokušina vseh vrst kavic in čajčkov. Kokosova kava, vanilijina kava, gingsengova kava in čaj, čaj limonine trave, mangosteen čaj in znamenita luwak kava za katere skodelico pa moraš odšteti 50.000 IDR – 3.3 €, torej se bolj splača če kupiš cel paketek kave in jo degustiraš doma. Ob degustaciji smo izvedeli tudi kakšne zdravilne učinke ima posamezen čaj in nato smo si lahko ogledali njihovo ljubko prodajalno. Vendar so bile v tej njihovi prodajalni cene kar navite od 70.000 IDR za najmanjši 50g paketek pa tja do 200.000 IDR, tako da smo bolj malo oziroma skoraj nič kupili. Sama sem kasneje sicer želela kupiti vanilijino kavo in mangosteen čaj, a ju nikjer na nadaljnjih destinacijah kjer smo bili nisem našla. 

 

 

 

 

 

Polni čudovitih vtisov smo se odpravili proti Ubudu, ki je znan po opičjem gozdu in navihankah, ki tam prebivajo. Zaradi dežja in pozne ure smo obisk opičjega gozda prestavili na naslednje jutro in se tako le namestili v hotelu Warsa’s. Večina nas je odhitela svoja umazana oblačila nesti v pralnico, kajti v Ubudu smo bili 2 večera, ki smo jih s pridom izkoristili tako za nujno potrebna opravila kot tudi za malo razvajanje.

Morda vam bo všeč tudi ...