Francija: Pariz (Père-Lachaise, Pompidou, des Invalides)

Skupaj smo se odločili za ogled znamenitega pokopališča Père-Lachaise (Cimetière du Père-Lachaise; uradno francosko Cimetière de l’Est). Čemu tolikšen hrup okoli pokopališča in zakaj turisti sploh drvijo tja na oglede? Sprva je bilo to navadno pokopališče, nič posebnega in celo redko uporabljeno, a kaj kmalu so se domislili marketinške poteze in tja prestavili par trupel slavnih oseb, tako Francozov kot tudi tujcev, ki so živeli v Parizu. Sprva so tja pokopali Molièra in La Fontaina, tu najdemo tudi grobnico slavnega Chopina in Jima Morrisona – glavnega pevca skupine The Doors. Pokopališče je izredno lepo urejeno, polno rož in mističnih kipov, ampak v polmraku se tam ne bi želela znajti. Kar mi je tam najbolj ostalo v spominu, tako kot večini deklet, je legenda o grobu novinarja Victorja Noirja. V svojem življenju sploh ni bil znana osebnost, ampak zato je njegovo posmrtno življenje toliko bolj pestro. Kip ležečega Noira je namreč postal simbol plodnosti in mnogi verjamejo, da nežno božanje predela kipa, ki je na sliki poleg nog najbolj obrabljen, poljub na usta in puščanje cvetov v njegovem klobuku, ženskam pomaga zanositi. Mit ali resnica, legenda je zanimiva in če si ravno tam ter si želiš zanositi je vredno poskusiti. 
 

Naslednja točka dnevnega reda je bil ogled Pompidou centra ali muzeja sodobne umetnosti. Izredno zanimiva stavba, nastala v domišljiji dveh arhitektov in sicer Renza Piana ter Richarda Rogersa. Njun koncept stavbe »od znotraj navzven« je praktičen, saj postavi električno napeljavo, prezračevalni sistem, stopnice in podobno na zunanji del stavbe, v notranjosti pa je zato več prostora za razstave. Tam smo imeli čas zase, ki pa ga nihče ni izkoristil za ogled muzeja sodobne umetnosti zaradi prevelike gneče pred vhodom. Tako smo čas in denar zapravljali v ogromnem nakupovalnem centru ter na stojnicah pred muzejem Pompidou. 

Počasi smo se nato odpravili do Invalidov (L’Hôtel national des Invalides), ogromne zgradbe v kateri med drugim najdemo tudi vojaški muzej (Musée de l’Armée), kjer nam je vodička Tina, kljub temu, da ji ne bi bilo treba, povedala marsikaj zanimivega o vojaški zgodovini Francije. Ogledali smo si tudi prostor, kjer se nahaja Napoleonova grobnica The Dôme des Invalides, z lepo pozlačeno kupolo, zaradi katere des Invalides tudi na pogled od zunaj izstopa.

Polni vtisov smo se nato odpravili do prekrasne Luksemburške palače, kjer ljudje vsakodnevno uživajo v razgledu. Park je bil tudi začetek novembra pisano obarvan, železni stoli so pridno čakali na nekoga, ki si bo vzel čas in malo posedel na njih, po vodi so otroci spuščali ladjice in turisti so neumorno skušali vso to lepoto ujeti v objektiv fotoaparata. 

Še zadnjič smo se odločili obiskati Latinsko četrt in si privoščit pošten obrok, ki nas bo nasitil vse do prihoda v Slovenijo. Tu smo imeli ogromno prostega časa, ki smo ga izkoristili za zadnje nakupe spominkov pa tudi malce raziskovanja Pariza na lastno pest ob reki Seni. Nato smo se skupaj odpravili do bližnjega Panthéona, ki je kot cerkev zgrajen  v znamenju neoklasicizma, sedaj pa se uporablja kot kraj večnega počitka za francoske heroje. Ogledali smo si ga le od zunaj, se še malce sprehodili in se odpravili na metro. Kupili smo si karte za RER ter se zapeljali do Disneylanda, kjer smo se sestali z preostalim delom skupine in se odpravili na avtobus. 

Nočna vožnja do Slovenije je minila v tišini, saj so bili vsi pošteno utrujeni in so v mislih premlevali kaj vse so zadnjih nekaj dni v Parizu doživeli in videli.