Indonezija #13

Nekje v pristaniškem mestecu Labuan Bajo na Floresu smo si našli hotel, a tam nismo prebili preveč časa, saj nas je čakal dvodnevni izlet z ladjico. Poleg lovljenja sončnih žarkov, plavanja,  snorklanja,  občudovanja še enega izmed indonezijskih sončnih zahodov in spanja na ladjici pod zvezdnatim nebom, smo obiskali tudi otok Komodo ter imeli pobližje srečanje s tamkajšnjimi Komodo zmajčki oziroma varani. 

Na izbiro smo imeli potapljanje z mantami ali snorklanje, vendar se je velika večina odločila za snorklanje in vseeno upala, da bomo nekje na poti uspeli videti mante. Okoli 10 ure zjutraj smo se odpravili izpred hotela,  se ustavili v supermarketu in si kupili zaloge hrane, da na ladjici ne bi bili lačni. V pristanišču smo začudeno gledali, saj sta bili ladjici majhni, mi pa smo morda bolj ciljali na kakšne luksuzne križarke 🙂 No, sanjamo in upamo vedno lahko, kajne? Ne glede na izgled in udobje ladjice smo se naslednja dva dni imeli prav fino. Kuhar Rio je poskrbel, da so bili naši želodčki polni, kapitan Jay pa je poskrbel, da nas močni tok ni odnesel nekam v neznano. 

Kapitan nas je odpeljal do prve točke za snorklanje, nam razdelil opremo, mi pa smo se eden za drugim odpravili v vodo in raziskovanje se je začelo.  Videli smo kar nekaj pisanih ribic, a nič pretirano navdušujočega, tako da smo se kaj kmalu vrnili na našo ladjico, kjer je sledilo kosilo. Kuhar Rio nam je pripravil kosilo kot se na indonezijski ladjici spodobi: ribo v omaki, zelenjavo in riž. Nato smo se odpravili na drugo mesto t.i. manta point, kjer naj bi po besedah kapitana bile mante. Ta nas je zaradi močnega toka kar sam vodil po varni poti, a mant nismo videli, zaradi globlje vode pa tudi nobene druge posebne ribe. Ker smo sončni zahod želeli dočakati na kopnem smo pohiteli do zalivčka, kjer smo kasneje tudi prespali.  Pravo navdušenje in ogromno smeha sta prinesla naš poškodovanec z motorjem in bodoči zdravnik, saj prvi s poškodovano nogo ni smel stopiti v morje, a si je seveda želel z nami gledati sončni zahod, tako da je nekako moral z ladjice. No, na spodnji sliki vidite kako mu je to uspelo 😉

 

Sledil je treking na bližnji hrib, ki sicer ne zgleda tako visok, ampak nekje sredi poti ugotoviš, da je kar ubijalski če si brez kondicije. Občudovali smo sončni zahod in z njim pokrajino obarvano v tisoč odtenkov ognjeno oranžne, ladjice, ki drvijo v neznano in nihče od nas se ni zares zavedal, da je to eden izmed zadnjih sončnih vzhodov v Indoneziji. Pa saj za takšne otožne misli niti ni bilo časa, kajti po vsem tem pravljičnem razgledu je bila naša naslednja misel: Kako za vraga pa bomo prišli po tem hribu navzdol? Treba je bilo pohiteti, kajti sonce se je že spustilo za hribe in kljub naglavnim svetilkam ne bi bilo nič kaj prijetno v temi tavati po tisti strmi poti. Eni prej – drugi malo kasneje, ampak nazaj na ladjico smo prispeli vsi. Kuhar Rio nas je spet razvajal s super večerjo, kajti deležni smo bili najbolj okusnega piščanca v vsej Indoneziji. Po večerji je sledila mini zabava, spravljanje v spalke in sredi noči spuščanje plaht, kajti začelo je deževati.

 

 

 

 

 

 

Zgodaj zjutraj nas je zbudil ropot motorja ladje, ker je kapitan Jay že izplul iz našega zalivčka. Odpravili smo se v Komodo nacionalni park, ki obsega tri večje in malo več kot 20 manjših otočkov vulkanskega nastanka, znani pa so predvsem po varanih, ki tam prebivajo. Mi smo se zasidrali na Komodo otoku, kjer nas je že na vhodu nasmejalo opozorilo, da dekleta z menstruacijo nimajo vstopa tja, zaradi lastne varnosti pred varani seveda, kajti le ti imajo izredno izostren voh in jedo tako človeka, srne kot tudi male baby varane. Ti na pogled okorni in lenobni zmajčki, lahko na kratke razdalje tečejo tudi do 20km/h, tako da jih ne gre podcenjevati. Vendar veliko raje kot s hitrim tekom, svojo malico pridobijo tako, da se stopijo z okoljem in na svoj plen potrpežljivo čakajo. Ko ga enkrat zagledajo uporabijo svoje močne, a hitre noge, ostre kremplje in še bolj ostre zobe ter ga razmesarijo in z užitkom pomalicajo.  No, če tudi ta načrt varanu ne uspe, pa svoj plen vsaj ugrizne in spet potrpežljivo čaka in mu sledi toliko časa kolikor je pač potrebno, da se rana okuži in plen umre, kajti varanova slina vsebuje ogromno različnih vrst bakterij, ki pospešijo okužbo rane in privedejo do smrti. 

 

 

 

Mi smo enega varana videli pozirati na začetku in drugega na koncu naše poti. Čuvaji so nas vodili na medium treking, kjer smo videli ogromno srn, raznoraznih ptic, celo čebelji panj, a varana nikjer. Kot vidite na slikah, imajo čuvajii v rokah palico s katero bi nas branili pred napadom varana, ki je lahko velik tja do 3 metre in tehta več kot 130kg.
 Ja, vso srečo s tovrstnim varovanjem fantje :/

Sledil je postanek na otoku kjer še vedno prebivajo potomci tistih, ki so bili pred davnimi leti izgnani na ta otok zaradi zločinov, ki so jih zagrešili. Tam smo kupili led, videli albine, se malce razgledali in šli nazaj na ladjico. Sledilo je snorklanje pri roza plaži, kjer je šel kapitan Jay spet z nami zaradi močnega toka. Tokrat smo videli vsaj tri res ogromne ribe, plavali med jato ribic in res uživali v lepoti življenja pod gladino morja. Nato nas je pot zanesla do otočka, kjer smo se hladili v morju, uživali na plaži, iskali školjke in seveda je kaj kmalu prišel čas za odhod.

 

 

 

 

 

 Prispeli smo do pristanišča, kjer so nas že čakali kombiji s katerimi smo se zapeljali do hotela. S terase hotela smo opazovali zadnji sončni zahod na Floresu, se nato lepo uredili in odšli do mesta na večerjo v restavraciji Tree Top. 

 

Pred spanjem sva z Rokom po sobi lovila ogromnega gekona, ki je bil izredno hiter in jezen, ker ga ne pustiva pri miru. Po približno tridesetih minutah sva ga končno vrgla iz sobe in slavila zmago nad to malo pošastjo.

 

Zjutraj smo si privoščili poležavanje in se šele okoli 10 ure odpravili s kombiji do Waecicu plaže, katera pa nas s svojo opevano lepoto pustila ravnodušne in smo namesto v kopanju uživali na sončku s hladno pijačo v roki. Tu pa smo s Floresom tudi zaključili, saj nas je ob 4h čakalo letalo do Balija.

 


Ker Rok pravi, da moram napisati nekakšen oh in sploh udaren zaključek, na katerem izlijem svojo dušo kako zelo pogrešam to deželo,  kako izredno čudovita je in kako superfinofajn smo se imeli, je bila tole predzadnja objava o Indoneziji in ne zadnja kot sem imela sprva v načrtu.

Morda vam bo všeč tudi ...